Začenjam z osebnim zapisom, ker parka Tivoli ne poznam kaj dosti. Vstopim, kar sem pozneje ugotovil na zemljevidu, v "Vrtnariji": klopice, vodnjak z bazenom. Že prej sem ugotovil, da so Tivoli svotopisemski mit s pomenom "rajski vrtovi". Vsedem se na klopo in zapišem naslednja haikuja:
Na robu rajskih
vrtov delavec sedi
sredi plevela
Razhlajevanje:
ob tivolskem vodnjaku
otrok, pes in jaz
vrtov delavec sedi
sredi plevela
Razhlajevanje:
ob tivolskem vodnjaku
otrok, pes in jaz
Avtor: Dimitar
Kigo: vrtovi (pomlad) in razhlajevanje (poletje)
Komentar: dve objektivni skici (shasei) čigav pomen za avtorja je v tem, da lahko pesniško zaživi na novem kraju, ker tujec je "tuj" samo dokler ne napiše haiku. Haiku med drugim (poleg svojega osebnega izraza in sporočila-torej tega kar kod pesem hoče povedati) pomeni pripadnost, zmožnost identifikacije, interakcijo, medsebojno prepletanje, harmonijo, prijateljstvo... To je misija haikuja.
Nadaljujem pot proti Cekinovem gradu. V podhodu vročinski val za hipec nestane, zapišem:
Kigo: vrtovi (pomlad) in razhlajevanje (poletje)
Komentar: dve objektivni skici (shasei) čigav pomen za avtorja je v tem, da lahko pesniško zaživi na novem kraju, ker tujec je "tuj" samo dokler ne napiše haiku. Haiku med drugim (poleg svojega osebnega izraza in sporočila-torej tega kar kod pesem hoče povedati) pomeni pripadnost, zmožnost identifikacije, interakcijo, medsebojno prepletanje, harmonijo, prijateljstvo... To je misija haikuja.
Nadaljujem pot proti Cekinovem gradu. V podhodu vročinski val za hipec nestane, zapišem:
Poletje se je
za hipec ustavilo-
tivolski podhod
za hipec ustavilo-
tivolski podhod
Avtor: Dimitar
Kigo: poletje
Komentar: ta haiku je nekaj več kot le objektivna skica, ker vsebuje prispodobo (personofikacijo) v kateri avtor svoj občutek poletja enači s poletjem samim in poletje postaja človek, on sam.
Nadaljujem naprej do table sredi parka na kateri je zemljevid in na zemljevidu vpisani vsi pomembni nazivi, ki se nanašajo na park Tivoli: za haiku pesnika pravo bogatsvo, ker so krajevna imena večinoma zgoščene metafore in simboli iz narave, ki se dajo uporabiti v haikuju. vzamem zvezek in zapišem po vrsti skoraj vse kar je bilo zapisano na karti (zraven v uklepajih pa še število zlogov), torej: KOSEŠKI BAJER(5), PRŽANEC(3), MALI RAKOVNIK(5), GLINŠČICA(3), DEBELI HRIB(4), ŠIŠENSKI HRIB(4), BELLVUE(2), CEKINOV GRAD(4), JAKOPIČEVO SPREHAJALIŠČE(10), POD TURNOM(3), TIVOLSKI RIBNIK(5), VRTNARIJA(4), MALI RIBNIK(4), MOSTEC(2), TIVOLSKI DREVOREDI(7), ROŽNA DOLINA(5), ROŽNIK(2). V samo petih minutah sem dobil dolg seznam toponimov-možnih pesniških tem. Že na prvi pogled se lahko ugotovi, da so vse besede znotraj 5 ali 7 zlogov, kar pove, da je slovenščina jezik, ki omogoča lahkotno pesnenje znotraj naravnega ritma od 5,7,5 zlogov, kar seveda že sami vemo iz lastnih pesniških izkušenj. Edina izjema je sintagma narejena iz osebnega imena, katera se pa da skrajšati v, na primer, "Pri Jakopiču".
Priložnost za uporabo teh toponimov se pokaže kmalu, zapišem:
Kigo: poletje
Komentar: ta haiku je nekaj več kot le objektivna skica, ker vsebuje prispodobo (personofikacijo) v kateri avtor svoj občutek poletja enači s poletjem samim in poletje postaja človek, on sam.
Nadaljujem naprej do table sredi parka na kateri je zemljevid in na zemljevidu vpisani vsi pomembni nazivi, ki se nanašajo na park Tivoli: za haiku pesnika pravo bogatsvo, ker so krajevna imena večinoma zgoščene metafore in simboli iz narave, ki se dajo uporabiti v haikuju. vzamem zvezek in zapišem po vrsti skoraj vse kar je bilo zapisano na karti (zraven v uklepajih pa še število zlogov), torej: KOSEŠKI BAJER(5), PRŽANEC(3), MALI RAKOVNIK(5), GLINŠČICA(3), DEBELI HRIB(4), ŠIŠENSKI HRIB(4), BELLVUE(2), CEKINOV GRAD(4), JAKOPIČEVO SPREHAJALIŠČE(10), POD TURNOM(3), TIVOLSKI RIBNIK(5), VRTNARIJA(4), MALI RIBNIK(4), MOSTEC(2), TIVOLSKI DREVOREDI(7), ROŽNA DOLINA(5), ROŽNIK(2). V samo petih minutah sem dobil dolg seznam toponimov-možnih pesniških tem. Že na prvi pogled se lahko ugotovi, da so vse besede znotraj 5 ali 7 zlogov, kar pove, da je slovenščina jezik, ki omogoča lahkotno pesnenje znotraj naravnega ritma od 5,7,5 zlogov, kar seveda že sami vemo iz lastnih pesniških izkušenj. Edina izjema je sintagma narejena iz osebnega imena, katera se pa da skrajšati v, na primer, "Pri Jakopiču".
Priložnost za uporabo teh toponimov se pokaže kmalu, zapišem:
Pod Rožnikom se
mali žongler pelje na
enem kolesu.
mali žongler pelje na
enem kolesu.
Avtor: Dimitar
Kigo: rože (poletje)
Komentar: Gre za objektivno skico (shasei), v kateri dominira zelo zapeljiva beseda "žongler". Ta beseda naredi to pesem za resnični "praznik" (moč ene besede v haikuju!) in še več povdari njen poletni značaj. Torej, glavni pesniški uspeh je tukaj to, da "kigo" in "ključna beseda" v pesmi (torej tema in subjekt) delujeta v isti, poletni smeri.
Tukaj se konča moj samostojni sprehod, ker smo se, haijin-i, med tem časom dobili pri Cekinovem gradu in potem odpravili na kozarec vode v bližnji bife teniškega kluba. Prisotni: Barbara, Mija, Aljaž in jaz. Začnemo z Mijinim poročanjem o dveh njenih novih haikujev: prvi o zvezdnem nebu (poletni kigo) in drugi o "nepopolni pomladi" na gori Škrbina na Tolminskem. Oba haikuja bo avtorica oblikovala in naknadno dostavila, tukaj pa, po spominu parafraziram haiku s Škrbine iz dveh razlogov: zaradi ideje "nepopolnosti" in zaradi nenavadnega ritma (v katerem so kar štiri cezure), ki se mi je takorekoč sam po sebi pojavil v zvezi tega haikuja:
Kigo: rože (poletje)
Komentar: Gre za objektivno skico (shasei), v kateri dominira zelo zapeljiva beseda "žongler". Ta beseda naredi to pesem za resnični "praznik" (moč ene besede v haikuju!) in še več povdari njen poletni značaj. Torej, glavni pesniški uspeh je tukaj to, da "kigo" in "ključna beseda" v pesmi (torej tema in subjekt) delujeta v isti, poletni smeri.
Tukaj se konča moj samostojni sprehod, ker smo se, haijin-i, med tem časom dobili pri Cekinovem gradu in potem odpravili na kozarec vode v bližnji bife teniškega kluba. Prisotni: Barbara, Mija, Aljaž in jaz. Začnemo z Mijinim poročanjem o dveh njenih novih haikujev: prvi o zvezdnem nebu (poletni kigo) in drugi o "nepopolni pomladi" na gori Škrbina na Tolminskem. Oba haikuja bo avtorica oblikovala in naknadno dostavila, tukaj pa, po spominu parafraziram haiku s Škrbine iz dveh razlogov: zaradi ideje "nepopolnosti" in zaradi nenavadnega ritma (v katerem so kar štiri cezure), ki se mi je takorekoč sam po sebi pojavil v zvezi tega haikuja:
Škrbina-pomlad
nepopolna: sopara,
sneg in kopno
nepopolna: sopara,
sneg in kopno
Avtorica: MIJA
Kigo: pomlad
Komentar: Ta haiku smo kar precej časa komentirali, predvsem uporabo toponima, ki ima metaforični pomen in je torej pesniško zelo uporaben. "Škrbina" povdari to izrečeno "nepopolnost". V tem haikuju je več kigojev, glavni je pomlad. Zdi se mi pomembnim povedati par besed o ideji "nepopolnosti", ki jo zelo povdarja budizem, in sicer v japonščini s estetičnim konceptom WABI ( "takšnost", oziroma: "stvari takšne kot so"). Mija je že prej v haikuju o "hiški" lepo vpodobila idejo SABI. SABI in WABI sta par istega estetičnega koncepta "takšnosti" v katerem je "sabi" konkretna vpodobitev, dočim je "wabi" ideja sama, oziroma abstraktna, idejna osnova za ta koncept "takšnosti". Čeprav je haiku izraz animističnega dojemanja sveta pri katerem vsaka stvar, vsaki kamen, bilka, žival, veter, sonce, sence itn. - ima svojo dušo (kigo izraža prav to) pri njem se sekundarno pogosto izražajo budistične (monoteistične) ideje, kar je tudi ena od tipičnih lastnosti japonske kulture: religijsko neizključevanje, skupno sobivanje in prepletanje različnih religij. Morem reči, da je ta lastnost japonske kulture tudi panteistična, izhaja iz animizma, ker Japonci za svojo kulturo rečejo, da je "kultura 8 miliona bogov". Originalno so ti "bogovi" bili mišljeni šintoistično, kot duhovi, ampak s prihodom budizma, in pozneje tudi kršćanstva, se je neskončno število duhov - bogov povečalo le za dva nova boga: Budo in Jezusa. (Majhna kulturološka digresija: na primeru Japonske lahko vidimo, da je princip religioznega isključevanja monoteistično pogojen, ter da zahodnjaški demokratični princip "medsebojne tolerance" ni popolno nadomestilo za resnično sobivanje ljudi različnih religij. Na Japonskem je normalno opraviti recimo budistični obred pri rojstvu otroka in da se isti otrok pozneje oženi po šintoističnem obredu... Z drugimimi besedami: konceptualna neomejenost je na Japonskem resnična)... Mija prek nekaterih svojih haikujev izredno lepo pokaže budistično dojemanja sveta... Naj tu še omenim, da so nekateri med sodobnimi japonskimi klasiki haikuja, kot na primer Kato Šuson ali Jamaguši Seiši, bili krščani... Religijska odprtost haikuja je pogosto bila razlog zavračanja haikuja: ponekod v Evropi in v večjem delu islamskega sveta.
Barbara, po svoji že utečeni navadi, zapiše haiku po spominu:
Kigo: pomlad
Komentar: Ta haiku smo kar precej časa komentirali, predvsem uporabo toponima, ki ima metaforični pomen in je torej pesniško zelo uporaben. "Škrbina" povdari to izrečeno "nepopolnost". V tem haikuju je več kigojev, glavni je pomlad. Zdi se mi pomembnim povedati par besed o ideji "nepopolnosti", ki jo zelo povdarja budizem, in sicer v japonščini s estetičnim konceptom WABI ( "takšnost", oziroma: "stvari takšne kot so"). Mija je že prej v haikuju o "hiški" lepo vpodobila idejo SABI. SABI in WABI sta par istega estetičnega koncepta "takšnosti" v katerem je "sabi" konkretna vpodobitev, dočim je "wabi" ideja sama, oziroma abstraktna, idejna osnova za ta koncept "takšnosti". Čeprav je haiku izraz animističnega dojemanja sveta pri katerem vsaka stvar, vsaki kamen, bilka, žival, veter, sonce, sence itn. - ima svojo dušo (kigo izraža prav to) pri njem se sekundarno pogosto izražajo budistične (monoteistične) ideje, kar je tudi ena od tipičnih lastnosti japonske kulture: religijsko neizključevanje, skupno sobivanje in prepletanje različnih religij. Morem reči, da je ta lastnost japonske kulture tudi panteistična, izhaja iz animizma, ker Japonci za svojo kulturo rečejo, da je "kultura 8 miliona bogov". Originalno so ti "bogovi" bili mišljeni šintoistično, kot duhovi, ampak s prihodom budizma, in pozneje tudi kršćanstva, se je neskončno število duhov - bogov povečalo le za dva nova boga: Budo in Jezusa. (Majhna kulturološka digresija: na primeru Japonske lahko vidimo, da je princip religioznega isključevanja monoteistično pogojen, ter da zahodnjaški demokratični princip "medsebojne tolerance" ni popolno nadomestilo za resnično sobivanje ljudi različnih religij. Na Japonskem je normalno opraviti recimo budistični obred pri rojstvu otroka in da se isti otrok pozneje oženi po šintoističnem obredu... Z drugimimi besedami: konceptualna neomejenost je na Japonskem resnična)... Mija prek nekaterih svojih haikujev izredno lepo pokaže budistično dojemanja sveta... Naj tu še omenim, da so nekateri med sodobnimi japonskimi klasiki haikuja, kot na primer Kato Šuson ali Jamaguši Seiši, bili krščani... Religijska odprtost haikuja je pogosto bila razlog zavračanja haikuja: ponekod v Evropi in v večjem delu islamskega sveta.
Barbara, po svoji že utečeni navadi, zapiše haiku po spominu:
Taborni ogenj-
še malo pa bo tale
piška pečena
še malo pa bo tale
piška pečena
Avtorica: BARBARA
Kigo: taborni ogenj (poletje)
Komentar: ta haiku lepo odraža vzdušje ob tabornem ognju, pri tem govori jasno, skozi naraven ritem. Posebnost tega haikuja je vporaba "domače govorice", kar bralcu omogoči prisno doživetje. Je tudi mrvica humorja v izrazu kar je v duhu haikuja. Naj opomnim tukaj, da je izraz HAIKU nastal v 19. stoletju, pred tem je haiku bil HOKKU, torej prva trivrstičnica verižne, kolektivne pesme, ki se imenuje RENKU ( ali RENGA). Macuo Bašo je bil pravzaprav mojster renge, in ker je kot znani pesnik-mojster redno začinjal to verižno pesnitev je imel priložnost zbrati svoje hokku kot neodvisne pesnitve (edino hokku je v rengi neodvisna pesnitev, ker je začetek).
Ideja hokku v rengi je obuditi duh mesta v katerem je renga pisana in izraziti zahvalo gostitelju tega pesniškega srečanja. Zaradi tega je mojster začenjal, ker je razen pesniške moči in poznavanja umetniške forme ta oseba morala imeti tudi široko splošno kulturo potrebno za specifično funkcijo hokku. Tako so Bašovi hokku začeli svoje samostojno življenje in utirali pot novi pesniški zvrsti. Masaoka Šiki, avtor izraza HAIKU je hotel z novim imenom preseči srednjeveški koncept hokku, in zato so izbrane pismenke za haiku 俳句 omogočale tudi tolmačenje imena haiku kot "šaljiva pesem". Z drugimi besedami lahkotnost haikuja naj bi zamenjala patetičnost in velikopoteznost hokku. In ravno ta, nova lastnost, nove ( ali "staro-nove" ) pesniške forme je razvidna v Barbarinem haikuju.
In ko že omenjam renku 連句 ( "verižna pesem") ali haikain no renga 俳諧の連歌 omenil bi tudi Barbarin odziv na haiku Arima Akito-ja, ki sem ji ga napisal na Facebooku:
Kigo: taborni ogenj (poletje)
Komentar: ta haiku lepo odraža vzdušje ob tabornem ognju, pri tem govori jasno, skozi naraven ritem. Posebnost tega haikuja je vporaba "domače govorice", kar bralcu omogoči prisno doživetje. Je tudi mrvica humorja v izrazu kar je v duhu haikuja. Naj opomnim tukaj, da je izraz HAIKU nastal v 19. stoletju, pred tem je haiku bil HOKKU, torej prva trivrstičnica verižne, kolektivne pesme, ki se imenuje RENKU ( ali RENGA). Macuo Bašo je bil pravzaprav mojster renge, in ker je kot znani pesnik-mojster redno začinjal to verižno pesnitev je imel priložnost zbrati svoje hokku kot neodvisne pesnitve (edino hokku je v rengi neodvisna pesnitev, ker je začetek).
Ideja hokku v rengi je obuditi duh mesta v katerem je renga pisana in izraziti zahvalo gostitelju tega pesniškega srečanja. Zaradi tega je mojster začenjal, ker je razen pesniške moči in poznavanja umetniške forme ta oseba morala imeti tudi široko splošno kulturo potrebno za specifično funkcijo hokku. Tako so Bašovi hokku začeli svoje samostojno življenje in utirali pot novi pesniški zvrsti. Masaoka Šiki, avtor izraza HAIKU je hotel z novim imenom preseči srednjeveški koncept hokku, in zato so izbrane pismenke za haiku 俳句 omogočale tudi tolmačenje imena haiku kot "šaljiva pesem". Z drugimi besedami lahkotnost haikuja naj bi zamenjala patetičnost in velikopoteznost hokku. In ravno ta, nova lastnost, nove ( ali "staro-nove" ) pesniške forme je razvidna v Barbarinem haikuju.
In ko že omenjam renku 連句 ( "verižna pesem") ali haikain no renga 俳諧の連歌 omenil bi tudi Barbarin odziv na haiku Arima Akito-ja, ki sem ji ga napisal na Facebooku:
Povedala je,
da je fetus velikosti
bele breskve
da je fetus velikosti
bele breskve
Avtor: ARIMA AKITO
Kigo: bela breskava
Barbara se je na ta haiku asocijativno odzvala s svojim haikujem:
Kigo: bela breskava
Barbara se je na ta haiku asocijativno odzvala s svojim haikujem:
pomladno jutro
svet obrne na glavo
druga črtica
svet obrne na glavo
druga črtica
Avtor: BARBARA
Kigo: pomladno jutro
Komentar: Avtorica ni ravno zadovoljna s kigojem, ki ga je izbrala, išče tudi druge rešitve.
V zvezi renku: ravno ta pesniški odziv na pesem je osnova renku. Le, da se pri renku odzivi skladajo po principu: trivrstičnici 5,7,5 sledi dvovrstičnica 7,7; spet 5,7,5, in spet 7,7... Renge so lahko različne dolžine, najkrajša je dolga 36 pesem (trivrstičnih in dvovrstičnih skupaj). Ponavadi pišejo trije ali pet pesniki. Letni časi se menjajo po vrsti.
Aljaž svoje haikuje ima zapisane na kartončke-tablice podobne japonskim tanzaku. (Japonci za pesniška srečanja - kukai 句会 - prinesejo haikuje napisane na kartončke tanzaku, ki so po navadi velikosti 4 x 27cm. Obstajajo tudi večji kartončki, velikosti 24 x 27 cm in se imenujejo shikishi.
Oba: tanzaku in shikishi (posebej pa shikishi) z napisanim haikujem se pogosto obesijo na steno zato, da bi duh haikuja (in kaligrafije) prinesel srečo ali pa tisto lastnost, ki jo izraža. Torej, ni dvoma o tem, da haiku za Japonce pomeni nekaj več kot le pesnenje - je relegiozna, animistično-magijska zadeva, ki ima moč uplivati na ljudi in mesto, kjer stoji. Podobno, kot križ v hišah katolikov ali ikone v hišah pravoslavnih kristjanov.
Aljažov prvi haiku je zahteval razmislek glede dokonče oblike. Meni se je zazdela naslednja oblika precej dobra, če ne že dokončna:
Avtor: ALJAŽ
Kigo: slepec (poletje)
Komentar: Oblika, ritem, je rahlo napravilen, ampak točno 17 zlogov: 4,8,5. Ta ritemska asimetrija lahko pomeni strah, pri srečanju z slepcem v trenutku ko premišljujemo ravno o kačah. Ta pesem, kot da bi bila haikuistični odziv na latinski pregovor: Lupus in fabula.
Kigo: pomladno jutro
Komentar: Avtorica ni ravno zadovoljna s kigojem, ki ga je izbrala, išče tudi druge rešitve.
V zvezi renku: ravno ta pesniški odziv na pesem je osnova renku. Le, da se pri renku odzivi skladajo po principu: trivrstičnici 5,7,5 sledi dvovrstičnica 7,7; spet 5,7,5, in spet 7,7... Renge so lahko različne dolžine, najkrajša je dolga 36 pesem (trivrstičnih in dvovrstičnih skupaj). Ponavadi pišejo trije ali pet pesniki. Letni časi se menjajo po vrsti.
Aljaž svoje haikuje ima zapisane na kartončke-tablice podobne japonskim tanzaku. (Japonci za pesniška srečanja - kukai 句会 - prinesejo haikuje napisane na kartončke tanzaku, ki so po navadi velikosti 4 x 27cm. Obstajajo tudi večji kartončki, velikosti 24 x 27 cm in se imenujejo shikishi.
Oba: tanzaku in shikishi (posebej pa shikishi) z napisanim haikujem se pogosto obesijo na steno zato, da bi duh haikuja (in kaligrafije) prinesel srečo ali pa tisto lastnost, ki jo izraža. Torej, ni dvoma o tem, da haiku za Japonce pomeni nekaj več kot le pesnenje - je relegiozna, animistično-magijska zadeva, ki ima moč uplivati na ljudi in mesto, kjer stoji. Podobno, kot križ v hišah katolikov ali ikone v hišah pravoslavnih kristjanov.
Aljažov prvi haiku je zahteval razmislek glede dokonče oblike. Meni se je zazdela naslednja oblika precej dobra, če ne že dokončna:
Sprašujem se
ali so na hribu kače-
na cesti slepec
ali so na hribu kače-
na cesti slepec
Avtor: ALJAŽ
Kigo: slepec (poletje)
Komentar: Oblika, ritem, je rahlo napravilen, ampak točno 17 zlogov: 4,8,5. Ta ritemska asimetrija lahko pomeni strah, pri srečanju z slepcem v trenutku ko premišljujemo ravno o kačah. Ta pesem, kot da bi bila haikuistični odziv na latinski pregovor: Lupus in fabula.
V suhi strugi
po zlizanih skalah
teče tišina
po zlizanih skalah
teče tišina
Avtor: ALJAŽ
Kigo: suha struga
Komentar: sijajan haiku, globok, metafizičen. Nedvomno gre za redko uspešno, antologijsko
pesem. Po tišini tega haikuja lahko sledi samo tišina... In tudi lahka, naravna 5,7,5 forma...
Pri koncu našega GINKO je začelo deževati, potem pa je začela tolči toča. Ne vem, ali so takšno energijo neba sprožili naši haikuji? Toča me je ujela na brisanem prostoru na Celovški, zraven Tivolija. Pod drevesem je bilo že par čisto premočenih ljudi. Med tem, ko sem premočen tudi sam gledal kako divja toča po Celovški, spomnil sem se haikuja, katerega mi je 1996. odposlal za prvo številko "haiku svitka" Prijatelj, dragi človek, prijatelj in učitelj, danes pokojni, Ikkoku Santo iz Osake. Ta haiku se je glasil:
Kigo: suha struga
Komentar: sijajan haiku, globok, metafizičen. Nedvomno gre za redko uspešno, antologijsko
pesem. Po tišini tega haikuja lahko sledi samo tišina... In tudi lahka, naravna 5,7,5 forma...
Pri koncu našega GINKO je začelo deževati, potem pa je začela tolči toča. Ne vem, ali so takšno energijo neba sprožili naši haikuji? Toča me je ujela na brisanem prostoru na Celovški, zraven Tivolija. Pod drevesem je bilo že par čisto premočenih ljudi. Med tem, ko sem premočen tudi sam gledal kako divja toča po Celovški, spomnil sem se haikuja, katerega mi je 1996. odposlal za prvo številko "haiku svitka" Prijatelj, dragi človek, prijatelj in učitelj, danes pokojni, Ikkoku Santo iz Osake. Ta haiku se je glasil:
Na potovanju
delim dežnik s tujcem
-- nenadni sneg
delim dežnik s tujcem
-- nenadni sneg
Avtor: Ikkoku Santo
Kigo: sneg
Komentar: Ikkoku Santo (1913-2002) je bil urednik znanega, doma narejenega, haiku časopisa Azami iz Osake. Po vzoru na njegov Azami sem začel v Sloveniji izdajati podoben, doma narejen, "haiku svitek" pod nazivom "Prijatelj". V obdobju 1996-1998 je izšlo 7 številk haiku svitka v katerem je bilo objavljeno 747 haikujev, 29 tekstov o haikuju, in okrog deset verižnih form (renku in haibun), zraven pa še okrog 100 haiga 俳画 rizb (gre za rizbe v "haiku stilu", po navadi grobe, poetične, ilustracije haikujev). Prijatelj je začetek haiku življenja na Slovenskem. Ko je Ikkoku slišal, da bom po vzoru na Azami narediti svitek Prijatelj mi je odposlal shikishi s kaligrafijo "Tomo" (Prijatelj) in na ta način, simbolično preselil dobri duh Azami v Slovenijo.
Sredi misli na Ikkokuja je priletelo veliko zrno toče na mojo glavo. Zen menih Santooka (1882-1940), ki je prehodil okrog 44 000 km po Japonski (v glavnem po otoku Kyushu) ter beračil in pisal po poti nepravilne "zen haikuje", kot izraz svojega "budističnega treninga". Leta 1931. je zapisal znani haiku "prostega stila":
Kigo: sneg
Komentar: Ikkoku Santo (1913-2002) je bil urednik znanega, doma narejenega, haiku časopisa Azami iz Osake. Po vzoru na njegov Azami sem začel v Sloveniji izdajati podoben, doma narejen, "haiku svitek" pod nazivom "Prijatelj". V obdobju 1996-1998 je izšlo 7 številk haiku svitka v katerem je bilo objavljeno 747 haikujev, 29 tekstov o haikuju, in okrog deset verižnih form (renku in haibun), zraven pa še okrog 100 haiga 俳画 rizb (gre za rizbe v "haiku stilu", po navadi grobe, poetične, ilustracije haikujev). Prijatelj je začetek haiku življenja na Slovenskem. Ko je Ikkoku slišal, da bom po vzoru na Azami narediti svitek Prijatelj mi je odposlal shikishi s kaligrafijo "Tomo" (Prijatelj) in na ta način, simbolično preselil dobri duh Azami v Slovenijo.
Sredi misli na Ikkokuja je priletelo veliko zrno toče na mojo glavo. Zen menih Santooka (1882-1940), ki je prehodil okrog 44 000 km po Japonski (v glavnem po otoku Kyushu) ter beračil in pisal po poti nepravilne "zen haikuje", kot izraz svojega "budističnega treninga". Leta 1931. je zapisal znani haiku "prostega stila":
tudi v moji berački skodelici toča
Avtor: SANTOOKA
Kigo: toča (poletje)
Komentar: Ta haiku je napisan kot oblika samopomilovanja. V Santokinem stilu sem zapisal svoj "zen haiku" tega dne:
Kigo: toča (poletje)
Komentar: Ta haiku je napisan kot oblika samopomilovanja. V Santokinem stilu sem zapisal svoj "zen haiku" tega dne:
po moji glavi tudi toča
Avtor: DIMITAR
Kigo: toča
Komentar: Santooka je dolgo moj omiljeni pesnik. Prve njegove pesme prevedene v srbščino ( v knjigi "Pesme samote") sem objavil l.1993., in prve prevode Santookinih pesem v slovenščino l. 1998. v reviji Apokalipsa 20/21 ( prevod skupaj z Zvonko Bizjak). Ne samo forma, tudi Santookin jezik v teh pesmah je nepravilen, včassih težko razumljiv. Santooka je pred kraj življenja zbral in objavil (njegovi prijatelji) okrog 800 svojih "zen haikujev". Je eden od najbolj priljubljenih pesnikov haikuja na Japonskem. Bil je znan tudi po svojem alkoholizmu in levičarskih pogledih na družbo. Od strani japonske caristične in fašistične policije je bil večkrat aretiran zaradi "suma vohunstva v korist Sovjetske zveze".
Cezura v teh enovstičnicah je zelo specifična, gre za subtilno obliko mikrocezure, ki bazira na gramatični samostojnosti besede znotraj določene gramatične oblike.
Še nekaj Santookinih haikujev za domače berilo:
Kigo: toča
Komentar: Santooka je dolgo moj omiljeni pesnik. Prve njegove pesme prevedene v srbščino ( v knjigi "Pesme samote") sem objavil l.1993., in prve prevode Santookinih pesem v slovenščino l. 1998. v reviji Apokalipsa 20/21 ( prevod skupaj z Zvonko Bizjak). Ne samo forma, tudi Santookin jezik v teh pesmah je nepravilen, včassih težko razumljiv. Santooka je pred kraj življenja zbral in objavil (njegovi prijatelji) okrog 800 svojih "zen haikujev". Je eden od najbolj priljubljenih pesnikov haikuja na Japonskem. Bil je znan tudi po svojem alkoholizmu in levičarskih pogledih na družbo. Od strani japonske caristične in fašistične policije je bil večkrat aretiran zaradi "suma vohunstva v korist Sovjetske zveze".
Cezura v teh enovstičnicah je zelo specifična, gre za subtilno obliko mikrocezure, ki bazira na gramatični samostojnosti besede znotraj določene gramatične oblike.
Še nekaj Santookinih haikujev za domače berilo:
Šoiči Taneda - SANTOOKA (1882-1940)
"ZEN HAIKU"
v sreči ali žalosti plevel raste in raste
*
sneg pada na že pali sneg tišina
*
voda rodne vasi, pijem jo, umivam se z njo
*
pomladni mraz prestopam z otoka na otok
*
to je bil moj obraz v zamrznjenem ogledalu
*
konec koncev je dobro biti sam divje trave
*
srce mi je pusto močni valovi
prihajajo in odhajajo
*
konec koncev je težko biti sam usahle trave
*
med uriniranjem opazujem s hriba zaspalo vas
*
prišel sem, napil se čiste vode in nadaljujem
*
iskanje nečesa? sprehajam se skozi veter
*
udarimo! veliko cerkveno zvono
*
danes še vedno živ pretegujem noge
*
bolan, sedim s smrtjo, piha hladen vetar
*
o, velika kamelija padla z mojega klobuka
*
sedim v usahli lepoti divjih trav
*
zakaj piha tako žalosten veter?
*
vrnitev domov! v globoki tišini prah na mizi
*
*
prebijam se, prebijam se, še vedno zelen gozd
*
(Prevod: Dimitar Anakiev)
PS. Še post RENKU iz Prijatelja št.6 /1998
Tomo 友 -Dimitar Anakiev
Rudi – Rudi Stopar
Amika – Vladimir Devide
Renku je pisan po pošti od jeseni 1996 do pomladi 1997
v sreči ali žalosti plevel raste in raste
*
sneg pada na že pali sneg tišina
*
voda rodne vasi, pijem jo, umivam se z njo
*
pomladni mraz prestopam z otoka na otok
*
to je bil moj obraz v zamrznjenem ogledalu
*
konec koncev je dobro biti sam divje trave
*
srce mi je pusto močni valovi
prihajajo in odhajajo
*
konec koncev je težko biti sam usahle trave
*
med uriniranjem opazujem s hriba zaspalo vas
*
prišel sem, napil se čiste vode in nadaljujem
*
iskanje nečesa? sprehajam se skozi veter
*
udarimo! veliko cerkveno zvono
*
danes še vedno živ pretegujem noge
*
bolan, sedim s smrtjo, piha hladen vetar
*
o, velika kamelija padla z mojega klobuka
*
sedim v usahli lepoti divjih trav
*
zakaj piha tako žalosten veter?
*
vrnitev domov! v globoki tišini prah na mizi
*
RANJENI VOJAKI(naslov):
noge in roke ostale v Kini, vi se vračate domov*
prebijam se, prebijam se, še vedno zelen gozd
*
ODGOVOR OZAKI HOSAI-u:
krakanje vrane, tudi jaz sem sam
(Prevod: Dimitar Anakiev)
PS. Še post RENKU iz Prijatelja št.6 /1998
POMLADNA BUDNICA
(RENKU 連句)
1-
Brunov drevored.
Srečam prijatelja in
ponesem nasmeh (Tomo友 )
2.
Zlato teče breg Soče-
odmev lastnih korakov (Rudi)
3.
Nasmeh in odmev
prihajata čez mejo
brez potnih listov (Amika)
4.
V sivi ruti megle
bel obraz planine (Tomo 友)
5.
Pesem mrzlih senc,
škarjasto lete ptice-
trganje misli (Rudi)
6.
Dokler se orel spušča
se dvigajo spomini (Amika)
7.
Vrabec na oknu
kljuje drobtine kruha
in miga s repom (Tomo 友 )
8.
Množica ljudi z ljudmi
tiho puščajo sledi (Rudi)
9.
Stopinje v blatu.
Deževnico iz odtisa
pije vrabec. (Amika)
10.
Prvega zimskega dne
prši jesenski dež (Tomo 友 )
11.
Trojna sled stopinj
prekrižane med seboj-
ista smer drugam. (Rudi)
12.
Hiroshigov lesorez:
dve smeri kapljic dežja! (Amika)
13.
Nakup avta.
Tedaj haiku trenutek:
majhen Suzuki. (Tomo 友 )
14.
Trzajoča luč sveče-
misli zunaj v temi (Rudi)
15.
V noči žarometi
mečejo dolge sence
mimoidočih (Amika)
16.
Za pustnimi maskami
obrazi kakor laži (Tomo 友 )
17.
Telo kitare-
samo prsti na strunah
zvenenje ljudi. (Rudi)
18.
Ko padejo vse maske,
utihbe in vsa glasba (Amika)
19.
Jutranja megla.
Moj današnji izpit je
ves zbledel. (Tomo 友 )
20.
Glinena mala luža-
zvonček plava na boku (Rudi)
21.
Razvedritev.
Brnijo cerkveni zvonovi.
vzleti škerjanček. (Amika)
22.
Ko trgajo rože ljudje
uničujejo pomlad (Tomo 友 )
23.
Rumeni metulj
rumeni blišč na nebu
travnik trobentic (Rudi)
24.
Pomlad poje budnico
skozi vse trobentice (Amika)
(RENKU 連句)
1-
Brunov drevored.
Srečam prijatelja in
ponesem nasmeh (Tomo友 )
2.
Zlato teče breg Soče-
odmev lastnih korakov (Rudi)
3.
Nasmeh in odmev
prihajata čez mejo
brez potnih listov (Amika)
4.
V sivi ruti megle
bel obraz planine (Tomo 友)
5.
Pesem mrzlih senc,
škarjasto lete ptice-
trganje misli (Rudi)
6.
Dokler se orel spušča
se dvigajo spomini (Amika)
7.
Vrabec na oknu
kljuje drobtine kruha
in miga s repom (Tomo 友 )
8.
Množica ljudi z ljudmi
tiho puščajo sledi (Rudi)
9.
Stopinje v blatu.
Deževnico iz odtisa
pije vrabec. (Amika)
10.
Prvega zimskega dne
prši jesenski dež (Tomo 友 )
11.
Trojna sled stopinj
prekrižane med seboj-
ista smer drugam. (Rudi)
12.
Hiroshigov lesorez:
dve smeri kapljic dežja! (Amika)
13.
Nakup avta.
Tedaj haiku trenutek:
majhen Suzuki. (Tomo 友 )
14.
Trzajoča luč sveče-
misli zunaj v temi (Rudi)
15.
V noči žarometi
mečejo dolge sence
mimoidočih (Amika)
16.
Za pustnimi maskami
obrazi kakor laži (Tomo 友 )
17.
Telo kitare-
samo prsti na strunah
zvenenje ljudi. (Rudi)
18.
Ko padejo vse maske,
utihbe in vsa glasba (Amika)
19.
Jutranja megla.
Moj današnji izpit je
ves zbledel. (Tomo 友 )
20.
Glinena mala luža-
zvonček plava na boku (Rudi)
21.
Razvedritev.
Brnijo cerkveni zvonovi.
vzleti škerjanček. (Amika)
22.
Ko trgajo rože ljudje
uničujejo pomlad (Tomo 友 )
23.
Rumeni metulj
rumeni blišč na nebu
travnik trobentic (Rudi)
24.
Pomlad poje budnico
skozi vse trobentice (Amika)
Tomo 友 -Dimitar Anakiev
Rudi – Rudi Stopar
Amika – Vladimir Devide
Renku je pisan po pošti od jeseni 1996 do pomladi 1997
.jpg)