haikudelavnica

DNEVNIK DELAVNICE 6

2009-06-08T16:46:00.000-07:00

V Tivoliju smo tokrat prisotni Vanja Zenzerović, Sara in jaz. Brez novih haikujev. Odsotnost večine delavničarjev nas prisili v razmišljanje o poletnem premoru. Obravnavamo Ozaki Hosaia 尾崎放哉, njegove "zen haiku". Hosai, je tako kot prej omenjeni Taneda Santoka 種田山頭火, bil budistični menih in oba sta pisala netradicionalne haikuje šole "jiyuritsu haiku" 自由律俳句 (prosti stil haikuja). Šolo je utemeljil Seisensui Ogiwara 荻原井泉水 (1884-1976) leta 1911. v svojem časopisu Soun (Oblaki). Seisensui je za vrednote juyuritsu šole povdaril vrednote kot so jiyu (svoboda), jiko (osebnost) in shizen (narava) skupaj z chikara (vitalnost) in hikari (jasnost). Hosai in Santoka sta dva najbolj znana predstavnika jiyuritsu šole, izjemno priljubljena in slavna na Japonskem. Oba sta zelo uplivala tudi na mednarodni haiku in obstaja mnenje da sta ravno ona dva, s tem da sta opustila tradicionalni haiku in njegove glavne premise: 5,7,5 in kigo, začetnika novega žanra mednarodnega ali kosmopolitskega haikuja. Pri njihovem haiku pesnenju v biti gre za premik iz japonskega panteizma-animizma (shinto) v monoteizem (budizem), kar je seveda zahodnem bralcu in pesniku bližje. Tako Hosai kot Santoka sta bila briljantna študenta, potem mladeniča razočarana v ljubezen in družbo in na koncu alkoholika in budistična meniha (Hosai na otoku Shodoshima v notranjem morju, Santoka na otoku Kyushu). Santoka je pisal haikue na berački poti (prehodil je već kot 45 000 kilometrov) medtem ko je Hosai večino haikujev napisal v krogu svojega hrama. Ozaki Hosai-

OZAKI HOSAI 尾崎放哉 (1885-1926) „ZEN HAIKU“

Večer.
Na eni nogi vrabec
šepa po poti

Ribji trgovec
zavpije ime vsake ribe
v sonce

Žeblji
v zaboju za orodje
vsi zakrivljeni

Nagrobnik
tako težak
nekomu pod njim

Ničesar ni
v predalu moje mize.
Odprem in zijam

Prišla je pomlad!
Veliki naslov
v časopisu

Na morski peščini
se vrtim naokrog
-ne vidim svojih odtisov

Na steni
ženska z naslovnice
še joče

Vsa vrata
so zaprta in soba je
povsem sama

V mojih pesteh
malo topline:
vrabec, ki sem ga spustil

Celo smetarji
ne hodijo mimo mene.
Novoletni večer.

Medtem ko zvonec
in vernik pojeta
noč mineva

Pomlad v hribih.
Izza njih se je začel dvigati
steber dima

Tudi ko kašljam, sam

(Prevod: Dimitar Anakiev)

DNEVNIK DELAVNICE 5

2009-06-06T00:39:00.000-07:00

Delavnica 01.06. spet poteka v bifeju teniškega kluba v Tivoliju. Prisotni: Aljaž, Sara in Dimitar. Par kapljic dežja nam bolj ugaja kot ne, beremo in komentiramo nove haikuje:

Zavetje hrasta.
Grizem ledeni dež,
švigajo strele

Avtor: Aljaž
Kigo: strela (poletje)
Komentar: Zanimivost tega haikuja, ki opisuje meteorološke dogodke po zadnji haiku delavnici, je glagol "grizem". Zakaj pesnik "grize" led? Ne vemo točno, ampak uporaba tega glagola na tem mestu vsekakor prinese določeno vzdušje in pomen - predvsem nekakšno egzistencialno dimenzijo, morda krč in egzistencijalno borbo. Dramatičnost povdarijo tudi strele. Ker avtor sebe predstavi edino skozi grizenje, njegova avtorska perspektiva se spremeni iz človeške v "živalsko", kot da bi bil glodalec ( če bi podgane pisale haikuje, verjetno bi napisale nekaj podobnega ). Spomnil sem se na tem mestu haikuja, katerega je mislim da 1681. napisal Bashoo:

Grenek je led,
ki kanalski podgani
vlaži grlo

(prevod: Dimitar Anakiev)

V Aljaževem haikuju se še enkrat pokaže pomen/moč ene same besede v haikuju. V tem haikuju sta dva kigoja: strela in ledeni dež, ki delujeta v nasprotni smeri. Zanimiva je sprememba "toče" v "ledeni dež", ki jo je predlagala Sara. Toča je poletni kigo, dočim "ledeni dež" je kigo za zimo. V tem primeru, ko avtor "grize" je sprememba pesniško učinkovita, ker slika zime povdari egzistencijalno dimenzijo in tesnobo.

Beli oblaki,
zakaj ste tako nagli,
ostanite tu

Avtor: Aljaž
Kigo: beli oblaki ( poletje)
Komentar: Ta romantični haiku izraža pesniško "opijanje" z naravo, z belimi oblaki, ki očitno pesniku veliko pomenijo. Diskusija je bila o tem ali lahko "belina" oblaka opredeli zapisano sintagmo kot kigo. Pesnik je argumentiral "bele oblake" kot poletni kigo, ker oblaki niso deževni (torej spomladanski ali jesenski). Ne vemo če to "znanstveno" drži ampak je določena pesniška logika v razlagi zato smo jo demokratično sprejeli. V nasprotnem primeru bi morali zapisati "poletni oblaki" (ali pa iskati nove in drugačne lastnosti oblakov), kar po številu zlogov ni primerno za prvo vrstico haikuja.

V mrzlem vetru
letijo mlade vrane.
Nebo počrni.

Avtor: Aljaž
Kigo: mrzli veter (zima)
Komentar: Prve dve vrstice ustvarijo zelo živo sliko zato je "nebo počrni" le odvečni komentar,
"logični zaključek" kateremu ni mesto v haikuju. V tretji vrstici bi avtor povzdigniti percepcijo (opaženo) na raven metafore, recimo:

V mrzlem vetru
letijo mlade vrane
proti oblakom

Tako zapisana pesem bi bila metafora (težkega) življenja, iskanja prave poti v slabih okoliščinah. V časih ne vemo takoj zakaj nas je določena slika narave privlekla in potrebujemo več časa, da ugotovimo kaj nam narava "hoče povedati". V takšnem primeru pesem zapišemo v delovni obliki, recimo:

V mrzlem vetru
letijo mlade vrane
XXXXXXXX

kateri se občasno vrnemo skozi nova branja dokler se ne pokaže smisel. Iskanje pesniškega smisla observacij iz narave lahko tudi traja več let: znan primer je Bashova pesem o vrani, katero je Basho pisal in popravljal 4 leta (ali celo 7 let) vse dokler ni prišel do oblike, ki izraža to kar je pesnik (verjetno) čutil in hotel povedati. Torej, včasih se vsebina pokaže v blisku, včasih se pa mora kar precej čakati na dokončni pomen -- krajše poti (logičke) nas takrat ne pripeljejo do željenega cilja.

Turkizno morje-
poknosni galeb stoji
na ostri čeri

Avtorica: Sara
Kigo: galeb (poletje)
Komentar: Prvo vprašanje je: ali je galeb kigo? Sara, ki živi na morju ( Sara je doma v Kopru) trdi da je, ker se ne spomni, da bi po zimi videvala galebe. Tudi če so galebi po zimi, veliko manj so prisotni in zaznavni kot v poletju. Galeb je torej poletna tema. Sarina razlaga se mi zdi relevantna: sprejmemo besedo "galeb" za kigo Slovenskega haiku slovarja ( v japonščini se takšnemu slovarju reče: saijiki). Drugo vprašanje je atribut "ponosni" za galeba. Ta atribut je očitna humanizacija narave, haiku pa pišemo med drugim tudi zaradi "ponaravljanja" človeka, ne pa narobe. Torej, v duhu haikuja bi bilo zapisati sliku brez človeškega posega v naravo (čeprav smo se strinjali da galebi stojijo res "ponosno"). Možno je spremeniti zapis tako, da pove isto ne da bi "humanizirali" galeba, na primer:

Turkizno morje.
Galeb pokočno stoji
na ostri čeri

Vse je isto, le da je galeb oproščen človekovih lastnosti.

Turkizno morje.
Gomon je zasidran ob
vhodu v jamo

Avtorica: Sara
Kigo: gomon (poletje)
Komentar: ugotovili smo da je beseda goman lokalizem za gumenjak, oziroma gumeni čoln. Uporaba lokalizmov je dovoljena in upravičena ker je število sinonimov za določeni kigo, v tem primeru: gumenjak, neomejeno. Haiku deluje na bazi nasprotja odprtega, svetlega morja in zaprte, temne jame. Spomnil sem se svojega haikuja:

Pološka jama.
Tema starejša od noči
je duša gore

Sarin haiku ni animistilen kor moj, temveč podan kot objektivna skica (shasei) ampak jama tudi tu simbolizira nekakšno skrivnost, kot da bi se v njej nahajala skrita duša morja (ali vsaj nekakšna morska skrivnost)

Zeleni hribi.
Sredi hriba vidim
podrto hišo

Avtorica: Sara
Kigo: zeleni hribi (pomlad)
Komentar: Bila je diskusija okrog ponavljanja besed u haikuju. Na delavnici sem citiral po spominu haiku svojega prijatelja, sodobnega japonskega haiku mojstra Ban'ye Natsuishia. V svoji ekspresivni poeziji Ban'ya Natsuishi zelo pogosto vporablja kumulativni efekt ponovljenih besed:

Izza Amerike
je tudi Amerika.
Strela v noči

Avtor: Ban'ya Natsuishi
Kigo: strela (poletje)
Komentar: Ban'ya dvakrat ponovi besedo "Amerika", ker ta haiku izraža avtorovo spoznanje, da je Amerika danes povsod. Torej, ta haiku se može razumeti tudi kot "kritika" globalizma.
Na eni od prejšnjih delavnic je Barbara citirala znani Bashoov haiku o Matsushimi, v katerem se ime tega otoka ponovi kar trikrat in je edina vsebina tega haikuja. Torej, objektivni stil skice (shasei), katertega zagovarja neo-klasična šola Shiki-Kyoshi je ena od možnosti haikuja. Ekspresivni pesniki zelo pogosto koristijo ritem kot sredstvo in ponavljanja besed so takrat upravičena. V Sarinem haikuju očitno ne gre za ekspresionizem. Morda bi se dalo zapis
ati ta haiku brez ponavljanja besed, na primer:

Sredi zelenih
hribov stoji podrta
lesena hiša

Struktura tega haikuja je sedaj spremenjena: namesto klasične, dvodelne strukture je enodelna, kompaktna pesem brez praznega prostora med verzi. Glagol "stoji" je zamenjal "vidim", kar izloči pesnika iz pesnitve, pesem postane objektivna skica. Verjetno bi se se vse to dalo narediti tudi v dvodelni obliki. Recimo:

Lesena hiša.
Sredi zelenih hribov
stoji podrta.

To bi lahko bila "objektivno" najboljša verzija.
Na vrsti so bili moji haikuji iz Makedonije:

Dim canabisa
angelska gloriola
Sv. Dimitra

Avtor: Dimitar
Kigo: Sveti Dimitar (jesen)
Komentar: Motivi za zapisati ta haiku so kompleksni. Kot prvo hotel sem ohraniti spomin na prijetno festivalsko druženje. Potem, nič manj pomembna je bila priložnost uporabiti lastno ime kot kigo, in na koncu ta haiku vsebuje tudi nekaj parodičnosti. Sveti Dimitar je v koledarju pravoslavne cerkve (na kar me je spomnila Makedonija) cerkveni praznik (Mitrovdan), ki se praznuje 26. oktobra (po gregorijanskem koledarju) ali pa 8. novembra (po julijanskem koledarju). Enako je mogoče uporabiti kot kigo določena imena iz slovenskega cervenega koledarja, narodnega koledarja, izraze iz setvenega koledarja, slovanska in slovenska imena za mesece itn. (PS. Sveti Dimitar velikomučenik, je edini svetnik kristjanstva, ki ubija ljudi--sveti bojevnik kristjanstva. V bolgarskem nacionalnem mitosu je Hadži Dimitar junak pesme Hrista Boteva, ki je za Bolgare to kar je Prešern za Slovence, nacionalni junak.) Seveda dim kanabisa vrže drugačno luč na svetnika.

Gori doli po
Strumici--dolga je noč
veselih ljudi

Avtor: Dimitar
Kigo: dolga noč (zima)
Komentar: Strumica je mesto v jugovzhodni Makedoniji na istoimeni reki. Dolga noč je večpomenska beseda, ki asocira na letni čas (kigo) obenem pa pove dosti o dogotku čigav subjekt so veseli ljudi. Tukaj je torek primer idealne uporave kigoja, kot "besede z namenom".

Sova skovika;
spolnost se je prikradla
v naš pogovor

Avtor: Dimitar
Kigo: skovikanje sove
Komentar: Še en primer šolske uporabe kigoja. Sovin skovik kot poziv na parjenje se odlično ujema s karekterom dolgega festivalskega druženja uz alkohol pri katerem se, z časom, v različne pogovorne teme, prikrade flirt in poleg ostalih, pokažejo tudi seksualni interesi.

V tehno ritmu
govorimo makedonski,
srbski, bolgarski...

Avtor: Dimitar
Kigo: tehno ritem /disco/(poletje)
Komentar: Obdobje masovnega obiska disko klubov je poletje.

Sonce in sence--
na letališču v Skopju
prijatelji

Avtor: Dimitar
Kigo: sonce in sence (poletje)
Komentar: ritem je 5,8,4 (17), kigo se nanaša na letni čas, pa tudi na prijateljstvo

BRANJE: HOSHINAGA FUMIO (1933- )

Vzavalovil je
vodo in postal svetnik-
kačji pastir

Srbi atletsko
stopalo, ker ne more
postati Hitler

Zabavišni park
poln je z nacisti
te jeseni

Spomladno drevo-
vzpenjam se dokler ne
zagledam vojno

Žvečilni gum kot
da iz protesta žveči
poletni puntar

Prvi dan zime-
sprehodim se skoraj
že odrvenel

Ligenj, pepermint,
udbovec, požganina,
turški nageljni

( Prevod: Dimitar Anakiev )

DNEVNIK DELAVNICE 4

2009-05-25T15:33:00.000-07:00

25. maja, kar je nekdaj bil "Dan mladosti", za nas, haiku delavničarje, je GINKO 吟行 - pesniški sprehod, ali sprehod zaradi pesnenja-po dogovoru v parku Tivoli.
Začenjam z osebnim zapisom, ker parka Tivoli ne poznam kaj dosti. Vstopim, kar sem pozneje ugotovil na zemljevidu, v "Vrtnariji": klopice, vodnjak z bazenom. Že prej sem ugotovil, da so Tivoli svotopisemski mit s pomenom "rajski vrtovi". Vsedem se na klopo in zapišem naslednja haikuja:

Na robu rajskih
vrtov delavec sedi
sredi plevela

Razhlajevanje:
ob tivolskem vodnjaku
otrok, pes in jaz

Avtor: Dimitar
Kigo: vrtovi (pomlad) in razhlajevanje (poletje)
Komentar: dve objektivni skici (shasei) čigav pomen za avtorja je v tem, da lahko pesniško zaživi na novem kraju, ker tujec je "tuj" samo dokler ne napiše haiku. Haiku med drugim (poleg svojega osebnega izraza in sporočila-torej tega kar kod pesem hoče povedati) pomeni pripadnost, zmožnost identifikacije, interakcijo, medsebojno prepletanje, harmonijo, prijateljstvo... To je misija haikuja.
Nadaljujem pot proti Cekinovem gradu. V podhodu vročinski val za hipec nestane, zapišem:

Poletje se je
za hipec ustavilo-
tivolski podhod

Avtor: Dimitar
Kigo: poletje
Komentar: ta haiku je nekaj več kot le objektivna skica, ker vsebuje prispodobo (personofikacijo) v kateri avtor svoj občutek poletja enači s poletjem samim in poletje postaja človek, on sam.
Nadaljujem naprej do table sredi parka na kateri je zemljevid in na zemljevidu vpisani vsi pomembni nazivi, ki se nanašajo na park Tivoli: za haiku pesnika pravo bogatsvo, ker so krajevna imena večinoma zgoščene metafore in simboli iz narave, ki se dajo uporabiti v haikuju. vzamem zvezek in zapišem po vrsti skoraj vse kar je bilo zapisano na karti (zraven v uklepajih pa še število zlogov), torej: KOSEŠKI BAJER(5), PRŽANEC(3), MALI RAKOVNIK(5), GLINŠČICA(3), DEBELI HRIB(4), ŠIŠENSKI HRIB(4), BELLVUE(2), CEKINOV GRAD(4), JAKOPIČEVO SPREHAJALIŠČE(10), POD TURNOM(3), TIVOLSKI RIBNIK(5), VRTNARIJA(4), MALI RIBNIK(4), MOSTEC(2), TIVOLSKI DREVOREDI(7), ROŽNA DOLINA(5), ROŽNIK(2). V samo petih minutah sem dobil dolg seznam toponimov-možnih pesniških tem. Že na prvi pogled se lahko ugotovi, da so vse besede znotraj 5 ali 7 zlogov, kar pove, da je slovenščina jezik, ki omogoča lahkotno pesnenje znotraj naravnega ritma od 5,7,5 zlogov, kar seveda že sami vemo iz lastnih pesniških izkušenj. Edina izjema je sintagma narejena iz osebnega imena, katera se pa da skrajšati v, na primer, "Pri Jakopiču".
Priložnost za uporabo teh toponimov se pokaže kmalu, zapišem:

Pod Rožnikom se
mali žongler pelje na
enem kolesu.

Avtor: Dimitar
Kigo: rože (poletje)
Komentar: Gre za objektivno skico (shasei), v kateri dominira zelo zapeljiva beseda "žongler". Ta beseda naredi to pesem za resnični "praznik" (moč ene besede v haikuju!) in še več povdari njen poletni značaj. Torej, glavni pesniški uspeh je tukaj to, da "kigo" in "ključna beseda" v pesmi (torej tema in subjekt) delujeta v isti, poletni smeri.

Tukaj se konča moj samostojni sprehod, ker smo se, haijin-i, med tem časom dobili pri Cekinovem gradu in potem odpravili na kozarec vode v bližnji bife teniškega kluba. Prisotni: Barbara, Mija, Aljaž in jaz. Začnemo z Mijinim poročanjem o dveh njenih novih haikujev: prvi o zvezdnem nebu (poletni kigo) in drugi o "nepopolni pomladi" na gori Škrbina na Tolminskem. Oba haikuja bo avtorica oblikovala in naknadno dostavila, tukaj pa, po spominu parafraziram haiku s Škrbine iz dveh razlogov: zaradi ideje "nepopolnosti" in zaradi nenavadnega ritma (v katerem so kar štiri cezure), ki se mi je takorekoč sam po sebi pojavil v zvezi tega haikuja:

Škrbina-pomlad
nepopolna: sopara,
sneg in kopno

Avtorica: MIJA
Kigo: pomlad
Komentar: Ta haiku smo kar precej časa komentirali, predvsem uporabo toponima, ki ima metaforični pomen in je torej pesniško zelo uporaben. "Škrbina" povdari to izrečeno "nepopolnost". V tem haikuju je več kigojev, glavni je pomlad. Zdi se mi pomembnim povedati par besed o ideji "nepopolnosti", ki jo zelo povdarja budizem, in sicer v japonščini s estetičnim konceptom WABI ( "takšnost", oziroma: "stvari takšne kot so"). Mija je že prej v haikuju o "hiški" lepo vpodobila idejo SABI. SABI in WABI sta par istega estetičnega koncepta "takšnosti" v katerem je "sabi" konkretna vpodobitev, dočim je "wabi" ideja sama, oziroma abstraktna, idejna osnova za ta koncept "takšnosti". Čeprav je haiku izraz animističnega dojemanja sveta pri katerem vsaka stvar, vsaki kamen, bilka, žival, veter, sonce, sence itn. - ima svojo dušo (kigo izraža prav to) pri njem se sekundarno pogosto izražajo budistične (monoteistične) ideje, kar je tudi ena od tipičnih lastnosti japonske kulture: religijsko neizključevanje, skupno sobivanje in prepletanje različnih religij. Morem reči, da je ta lastnost japonske kulture tudi panteistična, izhaja iz animizma, ker Japonci za svojo kulturo rečejo, da je "kultura 8 miliona bogov". Originalno so ti "bogovi" bili mišljeni šintoistično, kot duhovi, ampak s prihodom budizma, in pozneje tudi kršćanstva, se je neskončno število duhov - bogov povečalo le za dva nova boga: Budo in Jezusa. (Majhna kulturološka digresija: na primeru Japonske lahko vidimo, da je princip religioznega isključevanja monoteistično pogojen, ter da zahodnjaški demokratični princip "medsebojne tolerance" ni popolno nadomestilo za resnično sobivanje ljudi različnih religij. Na Japonskem je normalno opraviti recimo budistični obred pri rojstvu otroka in da se isti otrok pozneje oženi po šintoističnem obredu... Z drugimimi besedami: konceptualna neomejenost je na Japonskem resnična)... Mija prek nekaterih svojih haikujev izredno lepo pokaže budistično dojemanja sveta... Naj tu še omenim, da so nekateri med sodobnimi japonskimi klasiki haikuja, kot na primer Kato Šuson ali Jamaguši Seiši, bili krščani... Religijska odprtost haikuja je pogosto bila razlog zavračanja haikuja: ponekod v Evropi in v večjem delu islamskega sveta.
Barbara, po svoji že utečeni navadi, zapiše haiku po spominu:

Taborni ogenj-
še malo pa bo tale
piška pečena

Avtorica: BARBARA
Kigo: taborni ogenj (poletje)
Komentar: ta haiku lepo odraža vzdušje ob tabornem ognju, pri tem govori jasno, skozi naraven ritem. Posebnost tega haikuja je vporaba "domače govorice", kar bralcu omogoči prisno doživetje. Je tudi mrvica humorja v izrazu kar je v duhu haikuja. Naj opomnim tukaj, da je izraz HAIKU nastal v 19. stoletju, pred tem je haiku bil HOKKU, torej prva trivrstičnica verižne, kolektivne pesme, ki se imenuje RENKU ( ali RENGA). Macuo Bašo je bil pravzaprav mojster renge, in ker je kot znani pesnik-mojster redno začinjal to verižno pesnitev je imel priložnost zbrati svoje hokku kot neodvisne pesnitve (edino hokku je v rengi neodvisna pesnitev, ker je začetek).
Ideja hokku v rengi je obuditi duh mesta v katerem je renga pisana in izraziti zahvalo gostitelju tega pesniškega srečanja. Zaradi tega je mojster začenjal, ker je razen pesniške moči in poznavanja umetniške forme ta oseba morala imeti tudi široko splošno kulturo potrebno za specifično funkcijo hokku. Tako so Bašovi hokku začeli svoje samostojno življenje in utirali pot novi pesniški zvrsti. Masaoka Šiki, avtor izraza HAIKU je hotel z novim imenom preseči srednjeveški koncept hokku, in zato so izbrane pismenke za haiku 俳句 omogočale tudi tolmačenje imena haiku kot "šaljiva pesem". Z drugimi besedami lahkotnost haikuja naj bi zamenjala patetičnost in velikopoteznost hokku. In ravno ta, nova lastnost, nove ( ali "staro-nove" ) pesniške forme je razvidna v Barbarinem haikuju.
In ko že omenjam renku 連句 ( "verižna pesem") ali haikain no renga 俳諧の連歌 omenil bi tudi Barbarin odziv na haiku Arima Akito-ja, ki sem ji ga napisal na Facebooku:

Povedala je,
da je fetus velikosti
bele breskve

Avtor: ARIMA AKITO
Kigo: bela breskava
Barbara se je na ta haiku asocijativno odzvala s svojim haikujem:

pomladno jutro
svet obrne na glavo
druga črtica

Avtor: BARBARA
Kigo: pomladno jutro
Komentar: Avtorica ni ravno zadovoljna s kigojem, ki ga je izbrala, išče tudi druge rešitve.
V zvezi renku: ravno ta pesniški odziv na pesem je osnova renku. Le, da se pri renku odzivi skladajo po principu: trivrstičnici 5,7,5 sledi dvovrstičnica 7,7; spet 5,7,5, in spet 7,7... Renge so lahko različne dolžine, najkrajša je dolga 36 pesem (trivrstičnih in dvovrstičnih skupaj). Ponavadi pišejo trije ali pet pesniki. Letni časi se menjajo po vrsti.

Aljaž svoje haikuje ima zapisane na kartončke-tablice podobne japonskim tanzaku. (Japonci za pesniška srečanja - kukai 句会 - prinesejo haikuje napisane na kartončke tanzaku, ki so po navadi velikosti 4 x 27cm. Obstajajo tudi večji kartončki, velikosti 24 x 27 cm in se imenujejo shikishi.
Oba: tanzaku in shikishi (posebej pa shikishi) z napisanim haikujem se pogosto obesijo na steno zato, da bi duh haikuja (in kaligrafije) prinesel srečo ali pa tisto lastnost, ki jo izraža. Torej, ni dvoma o tem, da haiku za Japonce pomeni nekaj več kot le pesnenje - je relegiozna, animistično-magijska zadeva, ki ima moč uplivati na ljudi in mesto, kjer stoji. Podobno, kot križ v hišah katolikov ali ikone v hišah pravoslavnih kristjanov.

Aljažov prvi haiku je zahteval razmislek glede dokonče oblike. Meni se je zazdela naslednja oblika precej dobra, če ne že dokončna:

Sprašujem se
ali so na hribu kače-
na cesti slepec

Avtor: ALJAŽ
Kigo: slepec (poletje)
Komentar: Oblika, ritem, je rahlo napravilen, ampak točno 17 zlogov: 4,8,5. Ta ritemska asimetrija lahko pomeni strah, pri srečanju z slepcem v trenutku ko premišljujemo ravno o kačah. Ta pesem, kot da bi bila haikuistični odziv na latinski pregovor: Lupus in fabula.

V suhi strugi
po zlizanih skalah
teče tišina

Avtor: ALJAŽ
Kigo: suha struga
Komentar: sijajan haiku, globok, metafizičen. Nedvomno gre za redko uspešno, antologijsko
pesem. Po tišini tega haikuja lahko sledi samo tišina... In tudi lahka, naravna 5,7,5 forma...

Pri koncu našega GINKO je začelo deževati, potem pa je začela tolči toča. Ne vem, ali so takšno energijo neba sprožili naši haikuji? Toča me je ujela na brisanem prostoru na Celovški, zraven Tivolija. Pod drevesem je bilo že par čisto premočenih ljudi. Med tem, ko sem premočen tudi sam gledal kako divja toča po Celovški, spomnil sem se haikuja, katerega mi je 1996. odposlal za prvo številko "haiku svitka" Prijatelj, dragi človek, prijatelj in učitelj, danes pokojni, Ikkoku Santo iz Osake. Ta haiku se je glasil:

Na potovanju
delim dežnik s tujcem
-- nenadni sneg

Avtor: Ikkoku Santo
Kigo: sneg
Komentar: Ikkoku Santo (1913-2002) je bil urednik znanega, doma narejenega, haiku časopisa Azami iz Osake. Po vzoru na njegov Azami sem začel v Sloveniji izdajati podoben, doma narejen, "haiku svitek" pod nazivom "Prijatelj". V obdobju 1996-1998 je izšlo 7 številk haiku svitka v katerem je bilo objavljeno 747 haikujev, 29 tekstov o haikuju, in okrog deset verižnih form (renku in haibun), zraven pa še okrog 100 haiga 俳画 rizb (gre za rizbe v "haiku stilu", po navadi grobe, poetične, ilustracije haikujev). Prijatelj je začetek haiku življenja na Slovenskem. Ko je Ikkoku slišal, da bom po vzoru na Azami narediti svitek Prijatelj mi je odposlal shikishi s kaligrafijo "Tomo" (Prijatelj) in na ta način, simbolično preselil dobri duh Azami v Slovenijo.
Sredi misli na Ikkokuja je priletelo veliko zrno toče na mojo glavo. Zen menih Santooka (1882-1940), ki je prehodil okrog 44 000 km po Japonski (v glavnem po otoku Kyushu) ter beračil in pisal po poti nepravilne "zen haikuje", kot izraz svojega "budističnega treninga". Leta 1931. je zapisal znani haiku "prostega stila":

tudi v moji berački skodelici toča

Avtor: SANTOOKA
Kigo: toča (poletje)
Komentar: Ta haiku je napisan kot oblika samopomilovanja. V Santokinem stilu sem zapisal svoj "zen haiku" tega dne:

po moji glavi tudi toča

Avtor: DIMITAR
Kigo: toča
Komentar: Santooka je dolgo moj omiljeni pesnik. Prve njegove pesme prevedene v srbščino ( v knjigi "Pesme samote") sem objavil l.1993., in prve prevode Santookinih pesem v slovenščino l. 1998. v reviji Apokalipsa 20/21 ( prevod skupaj z Zvonko Bizjak). Ne samo forma, tudi Santookin jezik v teh pesmah je nepravilen, včassih težko razumljiv. Santooka je pred kraj življenja zbral in objavil (njegovi prijatelji) okrog 800 svojih "zen haikujev". Je eden od najbolj priljubljenih pesnikov haikuja na Japonskem. Bil je znan tudi po svojem alkoholizmu in levičarskih pogledih na družbo. Od strani japonske caristične in fašistične policije je bil večkrat aretiran zaradi "suma vohunstva v korist Sovjetske zveze".
Cezura v teh enovstičnicah je zelo specifična, gre za subtilno obliko mikrocezure, ki bazira na gramatični samostojnosti besede znotraj določene gramatične oblike.
Še nekaj Santookinih haikujev za domače berilo:

Šoiči Taneda - SANTOOKA (1882-1940)

"ZEN HAIKU"

v sreči ali žalosti plevel raste in raste
*
sneg pada na že pali sneg tišina
*
voda rodne vasi, pijem jo, umivam se z njo
*
pomladni mraz prestopam z otoka na otok
*
to je bil moj obraz v zamrznjenem ogledalu
*
konec koncev je dobro biti sam divje trave
*
srce mi je pusto močni valovi
prihajajo in odhajajo
*
konec koncev je težko biti sam usahle trave
*
med uriniranjem opazujem s hriba zaspalo vas
*
prišel sem, napil se čiste vode in nadaljujem
*
iskanje nečesa? sprehajam se skozi veter
*
udarimo! veliko cerkveno zvono
*
danes še vedno živ pretegujem noge
*
bolan, sedim s smrtjo, piha hladen vetar
*
o, velika kamelija padla z mojega klobuka
*
sedim v usahli lepoti divjih trav
*
zakaj piha tako žalosten veter?
*
vrnitev domov! v globoki tišini prah na mizi
*

RANJENI VOJAKI(naslov):

noge in roke ostale v Kini, vi se vračate domov
*
prebijam se, prebijam se, še vedno zelen gozd
*

ODGOVOR OZAKI HOSAI-u:

krakanje vrane, tudi jaz sem sam

(Prevod: Dimitar Anakiev)

PS. Še post RENKU iz Prijatelja št.6 /1998

POMLADNA BUDNICA
(RENKU 連句)

1-
Brunov drevored.
Srečam prijatelja in
ponesem nasmeh (Tomo友 )
2.
Zlato teče breg Soče-
odmev lastnih korakov (Rudi)
3.
Nasmeh in odmev
prihajata čez mejo
brez potnih listov (Amika)
4.
V sivi ruti megle
bel obraz planine (Tomo 友)
5.
Pesem mrzlih senc,
škarjasto lete ptice-
trganje misli (Rudi)
6.
Dokler se orel spušča
se dvigajo spomini (Amika)
7.
Vrabec na oknu
kljuje drobtine kruha
in miga s repom (Tomo 友 )
8.
Množica ljudi z ljudmi
tiho puščajo sledi (Rudi)
9.
Stopinje v blatu.
Deževnico iz odtisa
pije vrabec. (Amika)
10.
Prvega zimskega dne
prši jesenski dež (Tomo 友 )
11.
Trojna sled stopinj
prekrižane med seboj-
ista smer drugam. (Rudi)
12.
Hiroshigov lesorez:
dve smeri kapljic dežja! (Amika)
13.
Nakup avta.
Tedaj haiku trenutek:
majhen Suzuki. (Tomo 友 )
14.
Trzajoča luč sveče-
misli zunaj v temi (Rudi)
15.
V noči žarometi
mečejo dolge sence
mimoidočih (Amika)
16.
Za pustnimi maskami
obrazi kakor laži (Tomo 友 )
17.
Telo kitare-
samo prsti na strunah
zvenenje ljudi. (Rudi)
18.
Ko padejo vse maske,
utihbe in vsa glasba (Amika)
19.
Jutranja megla.
Moj današnji izpit je
ves zbledel. (Tomo 友 )
20.
Glinena mala luža-
zvonček plava na boku (Rudi)
21.
Razvedritev.
Brnijo cerkveni zvonovi.
vzleti škerjanček. (Amika)
22.
Ko trgajo rože ljudje
uničujejo pomlad (Tomo 友 )
23.
Rumeni metulj
rumeni blišč na nebu
travnik trobentic (Rudi)
24.
Pomlad poje budnico
skozi vse trobentice (Amika)

Tomo 友 -Dimitar Anakiev
Rudi – Rudi Stopar
Amika – Vladimir Devide

Renku je pisan po pošti od jeseni 1996 do pomladi 1997

DNEVNIK DELAVNICE 3

2009-05-19T01:32:00.000-07:00

Delavnica od 18.05. v KOZ, pri 30 stopinj Celzija, prisotni: Barbara, Mija in Dimitar. Sara se je opravičila, ker je morala odpotovati in jo ne bo na dveh delavnicah. Mija, ki živi na Tolminskem in ji je narava "bogom dana", pri roki, postreže s svojimi novi haikuji:

Zelene trave.
Senca črna nad menoj
zatrese srce.

Avtorica: MIJA
Kigo: zelena trava (pomlad)
Komentar: Avtorica pove, da je haiku napisala po zelo neprijetnem srečanju z orlom ("z zverino") in po preživljenem hudem strahu. Tema me spominja na sloviti haiku Takahame Kjošija (1874-1954), učenca in naslednika Masaoke Šikija (1867-1902) -ustanovitelja haikuja kod sodobne literature, ki je zagovarjal "shasei" - objektivno skico, kot haikuističen pristop takrat modernem zahodnjaškem realizmu. Čeprav se Šikijeva šola razdeli na dve smeri, od katerih je ena izrazito spiritualno naravnana ( Kavahigaši Hekigoto) je ravno Kjoši Takahama zapisan kot ustanovitelj sodobne "neo-klasične" šole, ki se prizadeva za ohranitev japonskih vrednot v haikuju. Ustanovil je pravilo fiksne forme (yuki-teikei) in haiku opredelil kot kacho fuei (dobesedno: ptice in rože - kar hoče povedati, da haiku mora ostati navezan na naravo, ker japonsko-kitajska kultura izhaja iz harmoničnega prepletanja človeka z naravo. Kjošijev koncept je bil torej "anti-zahodnjaški", proti prevzemanju zahodnjaških vrednot v haikuju).
Eden najbolj znanih Kjošijevih haikujev, tisti, ki govori o preživljenem strahu pri pesnikovem srečanju z kačo:

Kača je utekla--
oči ki so me opazile,
ostanejo v travi.

Kjoši Takahama (1874-1954)

(Prevod: Dimitar in Alma Anakiev)

Ta Kjošijeva mojstrovina pripoveduje o trenutku strahu, ki ne izgine ampak ostane živeti. Strah je za Kjošija arhetip - njegov strah in strah kače, univerzalni strah. Primerjava haikujev je zanimiva. V Mijinem haikuju ne vemo čigava je senca - kaj zatrese srce, torej slika ni popolnoma jasna, ker manjka orel. Zapišimo možno verzijo z orlom:

1/a.
Zelena trave.
Črna orlova senca
zatrese srce.

Šele zdaj je primerjava mogoča: v Kjošijevem haikuju je "kača" iztočasno subjekt in kigo, pri Mijinem je "orel/orlova senca" subjekt, dočim je kigo "zelena trava". Trava se pojavi tudi pri Kjošiju ampak le kot motiv. Tretji verz "zatrese srce" je nezaželjena zahodnjaška pesniška prispodoba za strah (precej razširjena in stereotipna). Zanimiva je primerjava te metafore z Kjošijevim "oči ostanejo v travi". Kaj če bi se poskusili znebiti zahodnjaške metafore in zapisati haiku v stilu mojstra Kjošija? Pri tem nam bo pomagala opredelitev besede "orel" za kigo, ker orla ni v nižinah, le na gorah, gorništvo pa je kigo za poletje. Če je ta trditev točna, potem lahko in mirno zapišemo takole:

1/b.

Zakričim, orel
se oddalji... Njegova
senca v travi.

1/c.
Zakričim, orel
odleti -- še vedno
senca v travi

...

Pouk v tej zgodbi je naslednji:
1. Veliko, veliko časa posvetiti izbiri kigoja. Nikoli mehanično in avtomatično. Veliko razmišljati o kigoju. Premišljevanje kigoja je esencialno delo v haikuju.
2. Osvobajati se stereotipov zahodnjaške poetike; izražati se preprosto in sveže.

2.
Ob vonju kopriv
vijoličast oklep hrošča
išče pot domov.

Avtorica: MIJA
Kigo: hrošč (pomlad)
Komentar: Pastoralen haiku v katerem sta dva kigoja (drugi je kopriva). V takšni situaciji zmeraj opredelimo glavni kigo. Tukaj je hrošč, ker je subjekt haikua. To, da oklep "sam" išče pot domov je zelo poetično, obenem resnično, ker za hrošče res lahko rečemo:"sam oklep ga je". Gre za zelo haikuistično pesniško figuro SINEGDOHA - zvrst metonimije, v kateri pesnik sledi principu pars pro toto (del govori o celoti), tukaj oklep o hrošču.
Poetično opažanje, dobro zapisan haiku.

3.
Je trobentica,
pisan kot mavrica-
modri encijan

Avtorica: MIJA
Kigo: encijan (poletje)
Komentar: zanimiva slika v kateri so tri besede kigo: trobentica, mavrica, encijan - kar je nenavado, ni pa nemogoče. Ogriginalnosti temu haikuju ne manjka in igrivosti, spremembe stališča. Sigurno se ga da tudi drugače zapisati, odvisno od tega kaj je avtorica hotela povedati. Ta haiku govori o tem, da je encijana nemogoče opisati...! Na žalost, premalo vem o encijanovi naravi, niti to ne vem ali sem ga kdaj srečal -- ne morem, torej, presojati resničnost tega haikuja - v pesniškem smislu bi to celo znalo biti resnica. Ker sta mavrica in encijan kigo za poletje, trobentica pa za pomlad, neskladje dela ta haiku ekspresivnim, v njem je tudi določena napetost.

4.
Na travniku
z nečakom prisluhneva
brenčanje čričkov.

Avtorica: BARBARA
Kigo: črički (jesen)
Komentar: Avtorica je pred tem povedala, da med delavnicama ni pisala haikujev, potem pa kar naenkrat citirala haiku po spominu. Ta haiku je primer za shasei in kacho fuei. Prisotna sta človešli element (nečak) in narava. Dva istosmerna kigoja (travnik, črički). Če bi zamenjali kigo "na travniku", za izrazom, recimo "na pločniku" v pesmi bi takoj nastala napetost med urbanim in naravnim. Črički bi postali nedosegljivi, daleki. Tukaj pa haiku govori o ujetem trenutku harmonije z naravo, ki ni samo to ampak tudi vsebuje sentiment družine. Z drugimi besadami: dvojna idila. Haiku je zapisan točno in preprosto v formi: 4,8,5 - 17 zlogov.

Temu že impozantnem številu haikujev avtorjev z delavnice dodam še moj haiku, ki sem ga ravnokar zapisal:

Krivoverca, pes
in jaz, nagnana pod streho.
Pomladni dež.

Avtor: DIMITAR
Kigo: Pomladni dež

Komentar: Sredi premišljevanja o krivovercih pri kacho fuei me je presenetil dež in nagnal skupaj s psom pod streho. Potem sem začel premišljevati ali sem tudi jaz krivoverec? Odgovor je bil - ne, morda je ta pes krivoverec...? Ali pa oba? Haiku je zanimiv zaradi zelo močne besede "krivoverec" in njenega superponiranja naravi. V njem je tudi kanček humorja. Seveda, motiv za ta haiku je v situaciji da sva skupaj s psom v enem trenutku izgledala kod da sva nekaj zgrešila ko naju je dež nagnal v kot. In kaj je tema tega haikuja? Človek se je oddaljil od narave, to hoče reči ta haiku, pes ni, čeprav z človekom deli isto situacijo, isto naravo. V ozadju je tudi moj občutek "krivde" zaradi različnih in zelo resnih eksperimentov v haikuju (neskladnih z kacho fuei). Torej, ta haiku izraža kompleksna čustva. Ritem: 5,8,4, torej -17 zlogov.

BRANJE IN ANALIZA HAIKUJEV: Issa Kobayashi, povdarek na religijskem ozadju.

Issa Kobayashi (1763-1827)

Sneg se topi -
vas je preplavljena
z otroki

V cvet slaka
porinila svoj nosek
mejhna deklica

O, turški nagelj-
zakaj si se zlomil,
zakaj si se zlomil

Prva kresnička-
pazi se, onesnažen
je mestni zrak

Majhen vrabček-
pojdi s poti, umakni se,
gre gospodar konj.

Ne ubij muhe !
Glej kako lomi roke,
lomi noge

Majhna žabica,
ne beži, ne boj se...
Issa je tu, veš.

Pridi vrabček,
brez očeta in mame-
poigrajva se!

Moja koliba:
že od davnih časov
tukaj pojejo žabe

Mravlja steza-
prihaja iz oddaljenih
vrhov oblakov

V boljših časih
bi povabil na kosilo
še eno muho

Jaz zdaj odhajam-
ljubite se, uživajte
muhe moje kolibe

Moja Marjetka
niti malo ji ni mar
kako izgleda

(Prevod: Dimitar Anakiev)

DNEVNIK DELAVNICE 1 in 2

2009-05-12T12:34:00.000-07:00

DNEVNIK DELAVNICE (1): Začeli smo 4.5.2009 ob 17.30 uri v mali sobi KOZ v sestavi Barbara Mlakar, Sara Naraglav, Mija Kokošin, Aljaž Kozamernik ( Alan Kelher odsoten ) in moja malenkost Dimitar Anakiev, mentor delavnice.
Spoznavanje, izmenjava mnjenj. Pogovor o haikuju, povdarek na besedi za letni čas: kigo, na temi (ideji) in kulturnih posebnostih.
Branje in analiza haikujev: MACUO BAŠO (1644-1694)

Stari ribnik;
žaba je vskočila-
zvok vode

Na suhi veji
se je skrčila vrana-
jesenski somrak

O, poletne trave;
preostale ste sanjam
silnih vojščakov

Razburkano morje!
Mlečna cesta sega do
otoka Sado

Kakšna tišina!
V skale potone
glas skržata

Pada majski dež-
kako naglo brzi
reka Mogami

Mrači se morje-
medlo beli glasovi
divjih gosi

Ko se zagledam-
pod živo mejo cveti
navadni plešec

Glej! Po tej poti
nihče ne potuje – ta
jesenski večer

Bolan na poti-
moje sanje tavajo
po usahlem polju

( Prevod: Dimitar Anakiev in Primož Repar )

DNEVNIK DELAVNICE (2): Ob isti uri, na istem mestu, 11.05. prisotni vsi delavničarji (5). Tokrat prinesejo že svoje prve haikuje. Analiza in predlogi za izboljšavo. Haikuji sledijo skupaj s predlogi za izboljšavo:

Obronek gozda.
Štiri bele zadnjice
kot beli srčki

Avtorica: MIJA
Predlogi za izboljšavo: prvi verz napisati tako da postane kigo ( "Zazelenel gozd"?). V drugih dveh verzih verjetno manjka beseda "srnice" da bi bila slika jasna. Kaj je odveč ? Verjetno število srnic ni pomemben podatek ( v razmislek verzija: "bele riti srnice / kot beli srčki" )
Pohvala: za občutek, opažanje, formo in strukturo.

2.
V siju lune
hitečih belih meglic
hiška še stoji

Avtorica: MIJA
Kigo: meglice (pomlad)
Komentar: subjekt haikuja je "hiška", ki tematizira samoto in vstrajnost, morda tudi starost, ki je ovita v pomladne meglice-torej še živi. Ta občutek mirne samote, ki se človeka dotakne globoko je del budistične klasične estetike in se imenuje sabi. Občutek sabi po eni verziji prinaša Bašov haiku o vrani.

3.
Žvižganje vetra-
razburkano ozračje
ob močnem ognju.

Avtorica: MIJA
Komentar: Avtorica v tem haikuju uspešno izraža čustveno vsebino, slika je zelo dramatična. Na delavnici sem trdil, da "žvižganje vetra" ni dovolj specifično, da bi bil "kigo" toda zdaj nisem tako zelo siguren v to. Spomnil sem se, da pri filmskem snemanju zvoka vetra, edino zimski veter "žvižga". Ta slika bi zato lahko bila že slika zime.
Kigo: žvižganje vetra (zima)

4.
Spet japonke-
veter pod podplatmi me
razveseljuje

Avtorica: BARBARA
Kigo: japonke (poletje)
Komentar: izredno dobro opažen in vporabljen kigo, ki je tudi dvoumen, tako da ima pesem zelo duhovit obrat. Zaznava vetra na podplatah je zelo originalna i delikatna, zelo japonska in zelo haikustična. Ta haiku je opažen in zapisan v maniri iskušenega haijina. Veter pod podplatmi pa izraža več kot samo veselje.

5.
Jutro, ptičji hrup
ne moti tako kot
smetarski avto

Avtorica: BARBARA
Kigo: ptičji hrup (pomlad)
Komentar: Avtorica na delavnici ni bila povsem zadovoljna z drugim verzom in ga je hotela še dodelati. Predlagam v razmislek verzijo drugega stiha: "na srečo je preglasil" (ali tako nekako )

6.
V ribniku
gomazijo paglavci
ribam v veselje

Avtorica: BARBARA
Kigo: paglavci (pomlad)
Komentar: forma je rahlo nepravilna: 4,7,6 ampak ostaja v okviru 17 zlogov. Zadnji stih bi bil lahko boljši, recimo "vesele ribe". Ta zamenjava gramatične oblike povzroči kireji torej pavzo, ki je pri haikuju pomembna zaradi praznega prostora, ki se ustvari v pesmi. Ta prazen prostor (tukaj med drugim in tretjim stihom ) prinaša skrite pomene in onemogoča enosmerno, diskurzivno poročanje skozi pesem. Razen tega verzi v haikuju, v idealnem slučaju, delujejo kot del celote in tudi kot samostojne fraze. Torej "ribam v veselje" očitno deluje samo kot funkcija celote, dočim fraza "vesele ribe" ima tudi samostojen pomen... Ta haiku me spominja na sloviti (mitološki) pogovor med Konfucijem in Čuangcejem. Oba stojita zraven ribnika ali reke, ko Čuangce spregovori o tem kako so ribe srečne v vodi. Konfucij mu odgovori: "Kako veš da so ribe srečne ko ti nisi riba...?" Čuangce: "Kako veš da jaz nisem riba ko ti nisi jaz..." Pogovor, ki med drugim dobro pokaže subjektivno naravo pesništva.

Veter vrtinči
rožnate cvetne liste;
divjina spokoja

Avtorica: SARA
Kigo: cvetni listi (pomlad)
Komentar: Čeprav je "divjina spokoja" nenavaden zaključek v njem je nekaj poetičnega in mislim da pesem lahko poetično komunicira, čeprav se mi je pri prvem branju zazdelo da je tretji stih racionalni zaključek ( torej nepoetičen) . Tudi če je- v njem je paradoks. Torej, menim, da pesem lahko ostane takšna kot je.

8.
Ogromen travnik,
čebelice brenčijo-
mir nas pomirja

Avtorica: SARA
Kigo: čebela (pomlad)
Komentar: Tukaj so težave, prva, s tem da ni fokusa ( pesem je tridelna namesto dvodelna), potem, zadnji stih je tukaj res v funkciji logičnega zaključka, kar ni poetično. Ampak, pesem vsekakor lahko funkcionira kot oblika nekakšnega "naivnega" haikuja. V njej je dovolj resnične vsebine.

9.
Bela luna-
muce se sprehajajo
po zidu.

Avtorica: SARA
Kigo: luna (jesen)
Komentar: Avtorica je omenila to skico kot še nedokončano pesem. Morda, tako kot sem na delavnici omenil, tej skici manjka le določena personalizacija, v smislu da avtorica določeni element tega haikuja simbolično "razglasi" za "svojega". Recimo, zapiše "po MOJEM zidu."
Ker haiku povezuje naravo in človeka. Na ta način se je avtorica povezala z mucami in očitno, prek njih, sporoča nekaj svojega. Razen tega ritem bi se popravil in postal skoraj točan: 4,7,5. Torej, mogoča varijanta je: "Bela luna-/muce se sprehajajo/po mojem zidu." ali v točni formi: "Srebrna luna-/muce se sprehajajo/po mojem zidu."
Pohvala: Povezava lune in muc je poetična, bela/srebrna barva deluje metafizično.

10.
Noč zapre oči.
Velike mehke trave
telefon zvoni.

Avtor: ALJAŽ
Kigo: velika trava (pomlad)
Komentar: prvi stih prinaša nezaželjeno zahodnjaško metaforičnost. Resnična težava je neobstajanje žarišča haikuja, ker je tridelen. Iz pogovora z atorjem smo izvedeli da je hotel povedati nekaj takega: Pozno po noči/sanjam velike trave-/telefon zazvoni ( "zvok telefona"?)
Možna verzija:

10/A

Velike trave
mojega mehkega sna-
zvok telefona

So pa tudi druge možnosti...

11.
Bel list papirja
prilepljena mušica
luč srepo blešči

Avtor: ALJAŽ
Kigo: mušica (pomlad)
Komentar: Spet je glavni problem žarišče, ker je pesem tridelna. "Prilepnjena mušica" tako napisana ima predzgodbo, ki bralcu ni znana. Vprašanje je ali je barva papirja tukaj točna in nujna. Morda, nasprotno, papir mora biti zamaščen, da bi se mušica prijela. Očitno se avtor identificira z mušico, tako kot nekoč Issa Kobayashi, mora pa izboljšati izraz. Tretji stih "luč srepo blešči" je ekspresiven in poetičen.
Pohvala: Avtor poskuša povedati kompleksna čustva, tretji stih pokaže njegov pesniško senzibilnost.

PS. Morda se "bela" barva da izkoristiti kot določilo za list papirja: ko rečemo "beli list" vemo da gre za papir in ne za list iz narave. Torej beseda "papir" postaja odvečna, kar pomeni da dobimo v pesmi novi prostor za zamenjavo gramatične forme tega izraza. Morda je prava oblika naslednja:

Na belem listu
prilepljena mušica.
Luč srepo blešči.

Rezultat je naslednji: tridelno obliko je zamenjala dvodelna, dobili smo jasno žarišče. Predzgodba je postala jasna: gre za neveselo mušičije življenje v katerem pesnik očitno vidi sebe. Belina lista postaja simbolična.
Zdi se da je to iskana oblika. Koliko truda samo zaradi ene besede. Ampak ena beseda je 15% vsebine haikuja, tako kot recimo 30 tipkanih strani pri romanu (približno torej: 20 000 besed). Ali ni to fascinatno, pri haikuju ima ena beseda moč 20 000 besed !

Zaključek: vseh 11 haikujev je izredeno uspelo in to pri prvem poiskusu! Idealna forma in vsebina se navadno na delavnicah dolgo iščejo, tudi pri haikuistih z dolgim stažem. Pisanje haikujev, oblikovanje, komentiranje je tradicionalno kolektivno delo. Torej, na izredno dobri poti ste, zelo talentirani... Čestitam!

BRANJE IN ANALIZA HAIKUJEV: Buson, Šuson, Seiši-

Dolgi se dnevi
zlagajo, javlja se mi
daljna preteklost
(Josa Buson, 1716-1783)

Kupim por:
med golimi stebli
domov se vrnem
(Josa Buson)

Samotno in mračno
sonce za steno zaide:
ovenelo polje
(Josa Buson)

Žaba krastača !
Naj kdo spregovori
na ves glas.
(Kato Šuson, 1905-1993)

Tukaj živiš muha,
v zeleni flaši, in
tako brenčiš
(Kato Šuson)

Odkar so umrle,
mrak zapolnjuje
kletko za kresnice
(Jamaguči Šeiši, 1901-1994)

Zmajeva vrvica
nevidna na nebu,
vidna na prstu
(Jamaguči Seiši)

Štartna pištola
se oglasi nad neprozorno
gladino bazena
(Jamačući Seiši)

Ko prenašam
samoto učenja-ponovno
dodajam premog
(Jamaguči Seiši)

Vse stvari na zemlji
se nahajajo v krogu
mavričnega loka
(Jamaguči Seiši)

Črna zlata ribica
podobna je netopirju,
ki leti po vodi
(Jamaguči Seiši)

(Prevod: Dimitar Anakiev )