DNEVNIK DELAVNICE 1 in 2

DNEVNIK DELAVNICE (1): Začeli smo 4.5.2009 ob 17.30 uri v mali sobi KOZ v sestavi Barbara Mlakar, Sara Naraglav, Mija Kokošin, Aljaž Kozamernik ( Alan Kelher odsoten ) in moja malenkost Dimitar Anakiev, mentor delavnice.
Spoznavanje, izmenjava mnjenj. Pogovor o haikuju, povdarek na besedi za letni čas: kigo, na temi (ideji) in kulturnih posebnostih.
Branje in analiza haikujev: MACUO BAŠO (1644-1694)

Stari ribnik;
žaba je vskočila-
zvok vode


Na suhi veji
se je skrčila vrana-
jesenski somrak


O, poletne trave;
preostale ste sanjam
silnih vojščakov


Razburkano morje!
Mlečna cesta sega do
otoka Sado


Kakšna tišina!
V skale potone
glas skržata


Pada majski dež-
kako naglo brzi
reka Mogami


Mrači se morje-
medlo beli glasovi
divjih gosi


Ko se zagledam-
pod živo mejo cveti
navadni plešec


Glej! Po tej poti
nihče ne potuje – ta
jesenski večer


Bolan na poti-
moje sanje tavajo
po usahlem polju

( Prevod: Dimitar Anakiev in Primož Repar )

DNEVNIK DELAVNICE (2): Ob isti uri, na istem mestu, 11.05. prisotni vsi delavničarji (5). Tokrat prinesejo že svoje prve haikuje. Analiza in predlogi za izboljšavo. Haikuji sledijo skupaj s predlogi za izboljšavo:

1.

Obronek gozda.
Štiri bele zadnjice
kot beli srčki

Avtorica: MIJA
Predlogi za izboljšavo: prvi verz napisati tako da postane kigo ( "Zazelenel gozd"?). V drugih dveh verzih verjetno manjka beseda "srnice" da bi bila slika jasna. Kaj je odveč ? Verjetno število srnic ni pomemben podatek ( v razmislek verzija: "bele riti srnice / kot beli srčki" )
Pohvala: za občutek, opažanje, formo in strukturo.

2.
V siju lune
hitečih belih meglic
hiška še stoji

Avtorica: MIJA
Kigo: meglice (pomlad)
Komentar: subjekt haikuja je "hiška", ki tematizira samoto in vstrajnost, morda tudi starost, ki je ovita v pomladne meglice-torej še živi. Ta občutek mirne samote, ki se človeka dotakne globoko je del budistične klasične estetike in se imenuje sabi. Občutek sabi po eni verziji prinaša Bašov haiku o vrani.

3.
Žvižganje vetra-
razburkano ozračje
ob močnem ognju.

Avtorica: MIJA
Komentar: Avtorica v tem haikuju uspešno izraža čustveno vsebino, slika je zelo dramatična. Na delavnici sem trdil, da "žvižganje vetra" ni dovolj specifično, da bi bil "kigo" toda zdaj nisem tako zelo siguren v to. Spomnil sem se, da pri filmskem snemanju zvoka vetra, edino zimski veter "žvižga". Ta slika bi zato lahko bila že slika zime.
Kigo: žvižganje vetra (zima)

4.
Spet japonke-
veter pod podplatmi me
razveseljuje

Avtorica: BARBARA
Kigo: japonke (poletje)
Komentar: izredno dobro opažen in vporabljen kigo, ki je tudi dvoumen, tako da ima pesem zelo duhovit obrat. Zaznava vetra na podplatah je zelo originalna i delikatna, zelo japonska in zelo haikustična. Ta haiku je opažen in zapisan v maniri iskušenega haijina. Veter pod podplatmi pa izraža več kot samo veselje.

5.
Jutro, ptičji hrup
ne moti tako kot
smetarski avto

Avtorica: BARBARA
Kigo: ptičji hrup (pomlad)
Komentar: Avtorica na delavnici ni bila povsem zadovoljna z drugim verzom in ga je hotela še dodelati. Predlagam v razmislek verzijo drugega stiha: "na srečo je preglasil" (ali tako nekako )

6.
V ribniku
gomazijo paglavci
ribam v veselje

Avtorica: BARBARA
Kigo: paglavci (pomlad)
Komentar: forma je rahlo nepravilna: 4,7,6 ampak ostaja v okviru 17 zlogov. Zadnji stih bi bil lahko boljši, recimo "vesele ribe". Ta zamenjava gramatične oblike povzroči kireji torej pavzo, ki je pri haikuju pomembna zaradi praznega prostora, ki se ustvari v pesmi. Ta prazen prostor (tukaj med drugim in tretjim stihom ) prinaša skrite pomene in onemogoča enosmerno, diskurzivno poročanje skozi pesem. Razen tega verzi v haikuju, v idealnem slučaju, delujejo kot del celote in tudi kot samostojne fraze. Torej "ribam v veselje" očitno deluje samo kot funkcija celote, dočim fraza "vesele ribe" ima tudi samostojen pomen... Ta haiku me spominja na sloviti (mitološki) pogovor med Konfucijem in Čuangcejem. Oba stojita zraven ribnika ali reke, ko Čuangce spregovori o tem kako so ribe srečne v vodi. Konfucij mu odgovori: "Kako veš da so ribe srečne ko ti nisi riba...?" Čuangce: "Kako veš da jaz nisem riba ko ti nisi jaz..." Pogovor, ki med drugim dobro pokaže subjektivno naravo pesništva.

7.

Veter vrtinči
rožnate cvetne liste;
divjina spokoja

Avtorica: SARA
Kigo: cvetni listi (pomlad)
Komentar: Čeprav je "divjina spokoja" nenavaden zaključek v njem je nekaj poetičnega in mislim da pesem lahko poetično komunicira, čeprav se mi je pri prvem branju zazdelo da je tretji stih racionalni zaključek ( torej nepoetičen) . Tudi če je- v njem je paradoks. Torej, menim, da pesem lahko ostane takšna kot je.

8.
Ogromen travnik,
čebelice brenčijo-
mir nas pomirja

Avtorica: SARA
Kigo: čebela (pomlad)
Komentar: Tukaj so težave, prva, s tem da ni fokusa ( pesem je tridelna namesto dvodelna), potem, zadnji stih je tukaj res v funkciji logičnega zaključka, kar ni poetično. Ampak, pesem vsekakor lahko funkcionira kot oblika nekakšnega "naivnega" haikuja. V njej je dovolj resnične vsebine.

9.
Bela luna-
muce se sprehajajo
po zidu.

Avtorica: SARA
Kigo: luna (jesen)
Komentar: Avtorica je omenila to skico kot še nedokončano pesem. Morda, tako kot sem na delavnici omenil, tej skici manjka le določena personalizacija, v smislu da avtorica določeni element tega haikuja simbolično "razglasi" za "svojega". Recimo, zapiše "po MOJEM zidu."
Ker haiku povezuje naravo in človeka. Na ta način se je avtorica povezala z mucami in očitno, prek njih, sporoča nekaj svojega. Razen tega ritem bi se popravil in postal skoraj točan: 4,7,5. Torej, mogoča varijanta je: "Bela luna-/muce se sprehajajo/po mojem zidu." ali v točni formi: "Srebrna luna-/muce se sprehajajo/po mojem zidu."
Pohvala: Povezava lune in muc je poetična, bela/srebrna barva deluje metafizično.

10.
Noč zapre oči.
Velike mehke trave
telefon zvoni.

Avtor: ALJAŽ
Kigo: velika trava (pomlad)
Komentar: prvi stih prinaša nezaželjeno zahodnjaško metaforičnost. Resnična težava je neobstajanje žarišča haikuja, ker je tridelen. Iz pogovora z atorjem smo izvedeli da je hotel povedati nekaj takega: Pozno po noči/sanjam velike trave-/telefon zazvoni ( "zvok telefona"?)
Možna verzija:

10/A

Velike trave
mojega mehkega sna-
zvok telefona

So pa tudi druge možnosti...

11.
Bel list papirja
prilepljena mušica
luč srepo blešči

Avtor: ALJAŽ
Kigo: mušica (pomlad)
Komentar: Spet je glavni problem žarišče, ker je pesem tridelna. "Prilepnjena mušica" tako napisana ima predzgodbo, ki bralcu ni znana. Vprašanje je ali je barva papirja tukaj točna in nujna. Morda, nasprotno, papir mora biti zamaščen, da bi se mušica prijela. Očitno se avtor identificira z mušico, tako kot nekoč Issa Kobayashi, mora pa izboljšati izraz. Tretji stih "luč srepo blešči" je ekspresiven in poetičen.
Pohvala: Avtor poskuša povedati kompleksna čustva, tretji stih pokaže njegov pesniško senzibilnost.

PS. Morda se "bela" barva da izkoristiti kot določilo za list papirja: ko rečemo "beli list" vemo da gre za papir in ne za list iz narave. Torej beseda "papir" postaja odvečna, kar pomeni da dobimo v pesmi novi prostor za zamenjavo gramatične forme tega izraza. Morda je prava oblika naslednja:

Na belem listu
prilepljena mušica.
Luč srepo blešči.

Rezultat je naslednji: tridelno obliko je zamenjala dvodelna, dobili smo jasno žarišče. Predzgodba je postala jasna: gre za neveselo mušičije življenje v katerem pesnik očitno vidi sebe. Belina lista postaja simbolična.
Zdi se da je to iskana oblika. Koliko truda samo zaradi ene besede. Ampak ena beseda je 15% vsebine haikuja, tako kot recimo 30 tipkanih strani pri romanu (približno torej: 20 000 besed). Ali ni to fascinatno, pri haikuju ima ena beseda moč 20 000 besed !

Zaključek: vseh 11 haikujev je izredeno uspelo in to pri prvem poiskusu! Idealna forma in vsebina se navadno na delavnicah dolgo iščejo, tudi pri haikuistih z dolgim stažem. Pisanje haikujev, oblikovanje, komentiranje je tradicionalno kolektivno delo. Torej, na izredno dobri poti ste, zelo talentirani... Čestitam!

BRANJE IN ANALIZA HAIKUJEV: Buson, Šuson, Seiši-

Dolgi se dnevi
zlagajo, javlja se mi
daljna preteklost
(Josa Buson, 1716-1783)

Kupim por:
med golimi stebli
domov se vrnem
(Josa Buson)

Samotno in mračno
sonce za steno zaide:
ovenelo polje
(Josa Buson)

Žaba krastača !
Naj kdo spregovori
na ves glas.
(Kato Šuson, 1905-1993)

Tukaj živiš muha,
v zeleni flaši, in
tako brenčiš
(Kato Šuson)

Odkar so umrle,
mrak zapolnjuje
kletko za kresnice
(Jamaguči Šeiši, 1901-1994)

Zmajeva vrvica
nevidna na nebu,
vidna na prstu
(Jamaguči Seiši)

Štartna pištola
se oglasi nad neprozorno
gladino bazena
(Jamačući Seiši)

Ko prenašam
samoto učenja-ponovno
dodajam premog
(Jamaguči Seiši)

Vse stvari na zemlji
se nahajajo v krogu
mavričnega loka
(Jamaguči Seiši)

Črna zlata ribica
podobna je netopirju,
ki leti po vodi
(Jamaguči Seiši)

(Prevod: Dimitar Anakiev )